O meni

    moj kontakt kamor lahko pišete, rišete, igrate…ali pa se odločite za kakšen fotosešn… se vidimo…          anita.pavlic@gmail.com

 

 

pozdravljeni, živio oziroma zdravo
naslov poglavja: o
o kom ali čem
o aniti pavlič
napisala bi nekaj besed o sebi
vendar ne bi rada posegala po floskulah
rojena tam in tam
hodila v šolo
zaposlena
naštela bom kaj imam rada
torej
poleg mojih
in tukaj očitnega še:
morjeeeeeeeeeeeeeeeeeee
dežne kaplje
ker so lepše od solz
kostanj
veter, ki te opeče po licih
da so ta tako rdeča
da ti jih le čaj ogreje nazaj
glasbo, ki me omamlja
prijatelje, ki mi polnijo življenje
vonj sveže opranega perila
čokoladooooo,
spomine na kužka gipsy-ja
kisle kumarice
iskrene otročke
življenje nasploh, čeprav je včasih grenko
vonj jutranjega čaja čeprav je grenak
ampak to samo takrat
ko življenje ni
sveže pečen kruh
barve listja jeseni
zmaje
slone
sovice
polžeeeeeeee

ježeeee
krtee
rada bi:
imela otročka
malo hiško

spet psa
igrala saksofon
potovala
risala
kreirala obleke
fotografiram pa že..
rubrika »uporabni nasveti«:
ko obiščete ambulanto, da bi vam prijazni uslužbenci javnega zdravstvenega varstva z vaše noge odstranili mavec, vam (na podlagi lastnih izkušenj), svetujem, da s seboj obvezno vzamete oba čevlja
rojstni podatki:
rojena sem bila leta
tisoč devetsto in še nekaj
koliko, vam povem potihoma

vam bom pa napisala nekaj o rojstvu
torej
rodila sem se mrzlega zimskega dne
(kot da bi pozimi obstajali še drugačni dnevi)
že takoj mi je bilo usojeno, da bom škorpijon(ka)
v revijah bom prebrala horoskop in verjela besedam, kakršne so denimo: »v službi ste pripravljeni napredovati. če ne boste napredovali vi, bo nekdo drug. ni kaj, tako pač je, kaj pa hočete.«
ampak to ni bilo vse…
v stanovanju, kjer sem bila rojena, je mrgolelo škorpijonov
kot otrok sem bila precej trmasta
in samosvoja
in sem še vedno
pri nekaterih zadevah …
a n e ?
pri treh letih in pol
oziroma v polčetrtem letu
me je skoraj ukradla ciganka,
od takrat naprej nisem več ista, ker verjetno ji je uspelo zamenjati me z drugo anito, namreč potem sem kar naenkrat s tal začela pobirati uporabljene čigumije in preskušala, če so še okusni…;)
potem je pri štirih prijatelj vame sprožil pikado
s projektilom v glavi sem stekla domov
»mami!«
ne verjamete?
morate!
prosim, dajte
saj bi pokazala fotografijo, a je nimam
niso me slikali
sem pa od takrat  zadeta tudi od dobre fotografije. Zvok sprožilca me pomirja, občutek za čas izgine, ostanem le jaz in moje doživljanje vsega kar je…

 

Leave a reply

Your email address will not be published.